PO OBISKU GOZDA JE V RAZREDU ZASPAL

Otroci s posebnimi potrebami. Včasih je ta pojem prav prijazen, saj je nemogoče poiskati druge, bolj prijazne izraze za motnjo avtističnega spektra, težko gibalno oviranost, motnje senzorne integracije ali mogoče kar motnje v duševnem razvoju. Otroci s posebnimi potrebami so med nami, kjer v domačem kraju vsak dan obiskujejo šolo. Njihove torbe, peresnice in zvezki so prav tako pisani, kot pri vseh otrocih. Na oblačilih se zrcalijo junaki otroštva: dinozavri, princese, Hello Kitty, Winksice, Spidermani. Dan v šoli se ne razlikuje od vsakdanje rutine v vseh šolah, še malica je enaka. Včasih jim bolj tekne, včasih manj.

Njihova življenja so vedno do konca popisani listi papirja. Papirja pogosto tudi zmanjka in takrat se začnemo spraševati, kaj še lahko storimo za njih. Jim ponudimo najnovejšo terapijo, dodatne učne ure, poiščemo še dodatno zdravstveno diagnozo, ki bi nam omogočala boljše razumevanje njihovih težav in jim (beri nam) nudila bolj racionalno in znanstveno razlago in pomoč. Poleg vsega dogajanja okoli njih, enostavno ne pomislimo na naravo, gozd. Kaj pa če bi jih večkrat peljali v gozd? Jim mogoče pri njihovih težavah lahko pomagamo z obiski gozda, izvedbo drugačnega način pouka, pouka v naravnih okoljih, kar se je že izkazalo kot prava pot, v »navadnih« vrtcih in šolah, ki že izvajajo tak način dela.

 

 

UČNI ALI ŽIVLJENJSKI CILJI? NAJ BO KAR OBOJE!

Pred mano je sedem desetletnikov, tako medsebojno različnih, da jih še pestrost in barvitost življenja težko dohaja. Ana, Katja, Jaka, Ervin, Boris, Danilo, Denis niso samo imena, za njimi stojijo zdaj tudi obrazi. Napisati formalno pripravo za izvedbo učnega dne v gozdu za učiteljico Niko ne predstavlja težave. Vendar vsi standardi znanja, ki jih mogoče še lahko uveljavljamo v običajnem šolskem sistemu, tu izgubljajo pravo moč. Otroci najbolj potrebujejo pomoč pri izboljšanju vedenja, čustvovanja, krepitvi samostojnosti, izboljšanju pozornosti, motivaciji za učenje, oziroma vseh področjih, ki jih pokriva področje neformalnega učenja.

V GOZDU

Katjo nosi pomočnica Natalija v nahrbtniku. Kljub težki gibalni oviranosti je dekletce komunikativno in zna uveljaviti svojo voljo. Sploh pa je v nahrbtniku na višjem položaju kot vsi drugi, pregled nad dogajanjem ima več kot odličen. Moram omeniti, da do sedaj še nobeden spremljevalec gibalno oviranih otrok v šolah, ki trenutno sodelujejo z nami, ni rekel, da je do gozda predaleč. Pa ni vedno lahko. Verjemite, da so kilogrami še najmanjša težava.
Nekateri fantje so samosvoji, radi jo mahnejo po svoje. Jih razumem, navsezadnje so desetletniki, ki že potrebujejo svoj čas in prostor, da lahko razvijejo lastno identiteto. Pa tudi raziskovanje gozda najlažje poteka na ta način. Iščemo slano, led, iglavce, listavce, se pogovarjamo o gozdnih živalih. Ana je v gozdu trenutno najbolj občutljiv cvet. Nežno dekletce, ki ji težave povzroča občutenje sveta okoli nje. Njene reakcije me spomnijo na mimozo, kjer lističi ob dotiku, tresenju , spremembi svetlobe, temperature padajo kot domine. Ampak se vedno znova zravnajo, tudi Ana se. Vsekakor pa bo smiselno zastaviti cilje, ki vodijo v zmanjšanje njene občutljivosti.
V gozdu imam včasih občutek, da nimam dostopa do njihovega načina razmišljanja, ne pustijo me v svoj svet. Obenem pa se mi zdi, da so popolnoma prebrali moj način razmišljanja. Niso vedno pripravljeni sodelovati, umikajo se. Njihovi svetovi so izziv v pozitivnem smislu. Bolj ko jih spoznavam, bolj sem prepričana, da s pomočjo narave lahko izboljšamo življenja teh otrok.

PRAVA ODLOČITEV

Na kakšen način so se na OŠ Jela Janežiča Škofja Loka lotili obiskov gozda? Učne cilje so preoblikovati v sledilce razvoja otrok. Za vsakega otroka so izdelali individualne cilje na področju, za katere želijo, da bi jih otrok dosegal skozi izvajanje aktivnosti in pouka v gozdu. Otroke opazujejo v razredu tudi po obisku gozda. Nasmehnem se ob opisu: »Po obisku gozda je v razredu zaspal.«
Za njihovo učiteljico Niko je trenutno največji izziv, kako skozi gozdne aktivnosti doseči sodelovanje med otroki, jim mogoče zaupati vlogo vodje skupine, jih preizkušati preko problemskih nalog. Kako jih v naravi učiti simetrijo, oblike, prostorske količine, kote, vzorce, števila, ustvarjati zgodbe, ali samo brati pod drevesi, se učiti črke, poslušati in govoriti zunaj, izvesti dramatizacijo zgodbe, si izmisliti potovanja v času in prostoru, spoznavati umetnost gozda, uporabljati Carrollov diagram, preizkusiti življenje gozda, moč potoka, tekati po gozdnih poteh. Pomembno bo zadihati z gozdom, si končno vzeti čas za drugačno spoznavanje otrok. Vztrajnost učiteljice se bo sčasoma pokazala na mogoče nepomembnih stvareh, umirjenem vedenju otrok, pripravljenosti za sodelovanje, podaljšani pozornosti, zmanjšani nemirnosti in občutljivosti. To so cilji, ki niso otipljivi, znanstveniki pravijo, da težko izmerljivi s testi, za naš šolski sistem skorajda neuresničljivi. Za otroke s posebnimi potrebami pa lahko pomenijo »osnovni paket« za vključitev v družbo.
Pa prosim ne izgovorite spet tistega stavka: »So šola za otroke s posebnimi potrebami in si to lahko privoščijo.« Prav tako so zavezani učnim načrtom, kot vsi ostali in vse kar izrečete zraven je nepotrebno, nesmiselno, neumestno. Pojdite raje z nami v gozd!
OŠ Jela Janežiča srečno, vemo, da vam bom uspelo!


Gozdna potepanja potekajo v okviru projekta Naravna okolja spodbujajo učenje in razvoj otrok s posebnimi potrebami (Naravna učna okolja), Erasmus+, K2 Strateška partnerstva na področju izobraževanja, usposabljanja in mladine.

 Zaradi varovanja osebnih podatkov so imena otrok v članku spremenjena.

Članek izraža stališče avtorja. Evropska komisija ni odgovorna za kakršnokoli uporabo na podlagi informacij, ki jih vsebuje.


Zapisala: Natalija Gyӧrek
Škofja Loka, OŠ Jela Janežiča, 13. grudna 2016