KO V GOZDU NE RASTEJO SAMO DREVESA, AMPAK MI VSI

Otroci s posebnimi potrebami. Tako drugačni od zdravih sovrstnikov, da še zdaj težko dojamem. Ne pritožujejo se čez dolge poti, ki vodijo v gozd, vseskozi nasmejani. Ne pritožujejo se čez šolo ali težke naloge. Ne bojijo se izzivov in radi imajo življenje, četudi jim to ne prizanaša. Nalezljivi so, hitro te posvojijo, tako, da jih moraš imeti rad, že od prvega trenutka srečanja. Že zdaj se veselim vseh naših prihodnjih gozdnih srečanj. 

Pridem v šolo ob dogovorjeni uri. Pa ne v katerokoli šolo, ampak v osnovno šolo Jela Janežiča za otroke s posebnimi potrebami. Z njihovo učiteljico Vesno, specialno pedagoginjo sva dogovorjeni za obisk gozda. Priprave z moje strani potekajo že kar nekaj časa, glede na to, da se na področje specialne pedagogike ne spoznam kaj dosti, sem morala prebrati kar nekaj literature na to temo. Oborožena z vsem (ne)znanjem in nahrbtnikom se znajdem v razredu s petimi otroki, starosti od deset do štirinajst let.
V garderobi se oblečemo vremenu in gozdu primerno. Pri gozdnih čevljih (gojzerjih) pomagamo odrasli, dolžina teh nerodnih vezalk je enostavno predolga. Pri zapenjanju zadrge pomagajo drug drugemu.

Bor, Andrej, Klara, Ela in Jure so danes moja gozdna druščina

Bor ne govori, za komunikacijo uporablja tablični računalnik, na katerega ima naložen program in z njegovo pomočjo izraža svoje misli in odgovarja na vprašanja. Njegovo nasprotje je Ela, ki je prava klepetulja. Klara ima tisti (ne)srečen dodaten kromosom, vendar je samostojno in zelo praktično dekletce, vedno pripravljeno samoiniciativno pomagati sošolcu ali meni. Andrej je otrok z avtizmom, tudi hodi težko, zato se v gozd odpravimo z vozičkom in njegovim spremljevalcem Miranom. Del poti do gozda, ga prepeljejo s kombijem. Jure je tih, droben deček, ki se v gozdu kar velikokrat nasmeje, tudi vidi slabo.


V gozdu


Vreme? Megleno, gozd je zaradi večdnevnega dežja moker in blaten. Pot v gozd traja kar slabe pol ure, nobeden se ne pritožuje. Ne vem kje sem že prebrala, da se otroci s posebnimi potrebami hitreje utrudijo. Verjetno res, ampak pri teh junakih to vsekakor ni opazno, vseskozi se smejejo in pogovarjajo. Kljub marsikdaj nerazločnemu govoru se skupinica očitno med sabo odlično razume.
Po poti opazujemo drevesa, božamo z mahom poraščena debla, primerjamo liste, najbolj pa jih seveda pritegne voda, ki v tej gozdni dolini vre od vsepovsod. Seveda se po prehojeni poti spomnijo na malico, s sabo imam podlogo za sedenje, druščina si hitro najde prostor kar sredi blatne ceste in ja, seveda malica v gozdu res tekne. Fotoaparat zaupam Eli in ji s tem naredim ogromno veselje. Pokažem ji gumb, na katerega mora pritisnit in popolnoma se vživi v vlogo fotografije. »Glej, glej koga sem pa zdaj slikala«, vseskozi govori. Dobra pogruntavščina ta digitalna fotografija.
Utrgam vejico smreke in poberem list. Otroke enega za drugim z njima pobožam po licih. Ugotavljajo ali bode (je iglavec) ali bolj boža (je listavec). Najbolj presenetljiva sprememba je pri Andreju, božanje po licu ga popolnoma sprosti, občutek imam, da bo zaspal.
Med malico napeljem vrv za gozdno razstavo in stezo slepcev. Gozdno razstavo ustvarjamo iz pobranih listov, ki jih s ščipalko pripenjamo na vrvico. Navsezadnje se morajo tudi listi po vsakem dežju posušiti. Aktivnost je prava, saj ima večine težave s fino-motoriko, pripenjanje s kljukico tako postane najtežja naloga. Tistim, ki tega ne zmorejo pomagamo.
Naslednja aktivnost je steza slepcev, ki je drugače ne izvajam več, ampak tu se izkaže za več kot odlično odločitev. Vsakemu od otrok zavežem rutko čez oči in ga vodim po vzpetini navzdol do napeljane vrvi, kjer poiščejo podporo. Pri tem se osredotočijo na šumenje potoka. Teren je po dežju kar spolzek, poln vej, skal obraščenih z mahom, zato jim nudim oporo z obema rokama. Dekleti sta pri korakih bolj odločni in spretni, medtem ko fanta potrebujeta več pomoči. Zelo so zadovoljni ko opravijo dejavnost. Ela me vpraša preden ji zavežem rutko:«A boste meni tudi ploskali?« »Seveda ti bomo, Ela kar pogumno.«
Na poti nazaj zagledamo velikega deževnika, poberem ga. Res je ogromen, pravi kralj kompostne obdelave. Nežno se zvija v mojih dlaneh. Klara je prestrašena, umakne se, misli, da je kača. Bor in Jure se opogumita in že je živahen deževnik na njunih dlaneh. Zelo sem ponosna na njiju. Izpustimo ga nazaj na travo. Ela seveda še vedno vneto fotografira, v dobrih dveh urah ji uspe napolniti celotno spominsko kartico fotoaparata.

Kaj lahko dejavnosti v gozdu nudijo otrokom s posebnimi potrebami?

Lahko z gotovostjo rečem, da je vloga gozda za otroke s posebnimi potrebami še bolj pomembna, kot za zdrave otroke. Senzorne dejavnosti so verjetno najboljša pot učenja, saj nudijo veliko možnosti za razvoj veščin skozi neformalno učenje. Številne senzorične izkušnje, ki jih ponuja gozd jim bodo služile kot dobra popotnica za življenje. Sodelovanje, groba motorika, fino motorika, gibanje v naravnem okolju, spodbujanje samostojnosti, za Elo mogoče podaljševanje časa koncentracije in pozornosti s pomočjo doživljanja narave, za Andreja umiritev in sprostitev, za Bora možnost neposrednega opazovanja in sklepanja.

 


Tudi njihova učiteljica Vesna More dodaja: »Naravna okolja, kot je gozd, na učence s posebnimi potrebami učinkujejo sproščujoče. V gozdu se učenci umirijo, prisluhnejo naravi in se uskladijo s svojim ritmom, učenje pa pogosto steče kar samo od sebe. Rezultati nas navadno pozitivno presenetijo.«
Za mene pa taki gozdni obiski vsekakor pomenijo možnost spontane komunikacije z njimi in pridobivanje novih znanj in izkušenj na področju gozdne pedagogike. Ja, res so nalezljivi, kot otroške bolezni, samo s to razliko, da slednje minejo, otroci ti pa enostavno zlezejo pod kožo.
P.S. Mogoče so nekatere fotografije zamegljene. Se še učimo.


Gozdna potepanja potekajo v okviru projekta Naravna okolja spodbujajo učenje in razvoj otrok s posebnimi potrebami (Naravna učna okolja), Erasmus+, K2 Strateška partnerstva na področju izobraževanja, usposabljanja in mladine.
Članek izraža stališče avtorja. Evropska komisija ni odgovorna za kakršnokoli uporabo na podlagi informacij, ki jih vsebuje.
Zaradi varovanja osebnih podatkov so imena otrok v članku spremenjena.


Zapisala: Natalija Gyӧrek; Fotografije: Ela in Vesna More
Škofja Loka, OŠ Jela Janežiča, 23. listopada 2016