To je bil najboljši dan v šolskem letu

Stavek, ki ga izreče šestletno dekletce, ko smo celoten dopoldan preživeli v gozdu. Bi se morali zamisliti? Seveda, šolskega leta je praktično konec. Prvošolčki poznajo črke, števila, nekateri že berejo, ampak izkušnje, doživljanje gozda jim ni ponudil še nihče.

 


 


Za zaključek šolskega leta jih nismo peljali v zabaviščni park ali potrošniško usmerjena turistična mesta, peljali smo jih v »navaden gozd«, kjer vsepovsod po tleh ležijo veje in se noge hitro zapletejo. Navaden gozd brez interpretacijskih pripomočkov in brez učnih listov, ki mogoče še krepijo um, ne pa tudi  ustvarjalnost in duha. Družbo so nam delale številne gosenice in pajki, nekatere so v lončkih potovale tudi v šolo, saj je bilo navdušenje nad temi malimi bitji nepopisno. Spoznati mehkobo mahu, gledati v krošnje, dokler se ti v glavi ne zavrti, pomagati gibalno oviranemu sošolcu čez vse ovire, voziček namreč ne gre čez gozdni teren, loviti se po gozdu, nabirati rože, mimogrede se naučiti drevesne vrste, oponašati gozde živali, igrati se. Kdaj so se nazadnje v prvem razredu igrali?
Otroci očitno dobro vedo kaj je dobro za njih, ne vem zakaj smo to pozabili odrasli. Tokrat z najboljšim dnem začnemo v jeseni in naj se taki dnevi vrstijo celo šolsko leto.


Natalija Györek, Inštitut za gozdno pedagogiko